Sreda, mokro jutro. Prijetna melodija mobitela je oznanjala, da se bova s Tinko podali na pot po Trški gori. Na parkirišču pred »našo telovadnico« v Ločni sva počakali na ostale pohodnice, ki so v večini pravkar opravile jutranjo telovadbo.
Zapeljale smo se na Bajnof. Ana, vodja pohoda, nas je okrepčala s toplim in nebeško dobrim jabolčnim zavitkom in kratko pijačo. Pogumno smo zagrizle prvo vzpetino, Ana pa nam je zagotavljala, da je ta najhujša. Nekaj sopihanja je bilo začutiti, vendar ženski brezskrbni klepet zmore vse, premami vsak klanec. Globok vdih na vrhu vzpetine in pogled je obtičal na propadajoči Kozinovi zidanici; morda bi se pa dalo za tak kulturni spomenik kaj storiti – strokovna obnova in glasbena šola za posebne talente. Še in še je idej, le poiskati je treba in jih unovčiti. Pohodniške dobro misleče glave znajo preseči vsak gordijski vozel. Pot se je raztezala v gozd na desni, na levi strani pa so se razprostirale zidanice z vinogradi. Pogovor se je sukal okoli stoletnih lip pri cerkvi, eno je močan veter okoli novega leta precej poškodoval. Sklep: to je potrebno videti. Lahnemu vzpenjanju proti cerkvi sledi ocena prizadetosti lipe, »šklocanje« pametnih telefonov za arhiv in spomine, morda požirek čaja za žejo, lakote pa ni bilo čutiti (»štrudelj« je bila prava energijska bomba). Razveselili so nas prvi sončni žarki, ki so pokukali skozi oblake. Samo deset nas je verjelo vremenarjem in zdaj smo tu – vesele in zadovoljne, da zmoremo. Še pogled na zanimivo obeležje Lojzeta Slaka in že korakamo po grebenu Trške gore do kužnega znamenja in desno h kapelici sv. Gregorja, ki stoji na robu gozdička, za njo pa se odpre pogled na Stari grad. Vedre in dovolj pri moči smo se vrnile na Golušnik, zapustile kužno znamenje in se mimo Slakove zidanice med vinogradi, kjer so neučakani vinogradniki že opravili prvo rez, vračale v dolino.
Zaključile smo s kavico ali čajem v prvi piceriji in morda še s pico za domov.
Jožica Herič
4 Photos