Končno je prišel čas, ko smo po končani epidemiji lahko realizirale načrtovani izlet.
Zelo smo pogrešale aktivnosti, ki jih sicer v “nekoronskih” časih izvajamo. Še posebej pa smo se veselile izleta, tokrat v Goriška Brda. Organzirale smo ga preko turistične agencije Novo mesto.
Zanimanja za potovanje v Brda je bilo veliko, saj smo v nekaj dneh “napolnile avtobus”. V zadnjem trenutku je bilo sicer nekaj mest storniranih, kajti “pasja vročina” je nekaterim kolegicam onemogočila udeležbo.
Iz Novega mesta smo se po avtocesti odpeljale v smeri Ljubljane proti Goriškim Brdom. Naš prvi postanek je bil v Vipavi, kjer se nam je pridružil lokalni vodič g. Boštjan. Najprej smo “pomalicale” rogljičke, se odžejale z vodo in prisluhnile razlagi vodiča. Seznanil nas je z različnimi zgodbami, ki jih skriva to mestece ob izviru istoimenske reke Vipave. Izvedeli smo, kako sta na pokopališče iz Egipta prišla dva sarkofaga in kako piha burja, ki naj bi krojila tudi zgodovino kraja.
V domačem prijetnem lokalu smo se osvežile s sladoledom in nato nadaljevale pot proti Brdom.
Ustavili smo se pri razglednem stolpu Gonjače, ki se dviguje visoko in nudi čudovit pogled na Brda.
V neposredni bližini stolpa stoji prijetna briška gostilna, kjer so nas domačini postregli z joto in kranjskimi klobasami. Klepet ob dobri malici, pod brajdo v senčki smo si privoščile tudi kapljico domačega.
Vodič nas je popeljal k stolpu in kar večina udeleženk seje povzpela nanj in si privoščila prečudovit razgled.
Avtobus s prijaznim voznikom Robertom nas je popeljal naprej do naravne znamenitosti – korit Krčnika. Ja, Robert nam je do tja prihranil 20 minut hoje po vročem soncu, saj je avtobus zapeljal po skoraj nemogoče ozkem mostu, ozki cesti, vse do vhoda korit.
Navdušene nad prelepo naravo, smo “plezale” navzdol do varne ograje in si pogledale v globino, kjer je žuborela ledeno hladna voda. Vodič nam je povedal, da so tu že od nekdaj mladi fantiči skakali v to korito ledene vode in se tako “junačili” pred dekleti. A voda je večkrat zahtevala tudi davek.
Legenda govori, da je županov sin utonil, ker ga je zaradi ledene vode zgrabil krč… Tako je znamenitost dobila ime po krču – Krčnik. Prijetna senca nas je malo ohladila in kar pogumno smo se spustile ob ograji navzdol in občudovale naravo. A glej ga zlomka, kar naenkrat so se tam pojavili štirje mladi fantje in začeli skakati v ledeno vodo… Uauuu, smo vzdihovale, navdušene nad njihovo korajžo smo zaploskale. Nismo mogle verjeti, da smo bile priča resničnim skokom, ki nam jih je opisoval Boštjan.
V Dobrovem smo se sprehodile po mestecu in si od zunaj ogledale dvorec Dobrovo (ob ponedeljkih je dvorec namreč zaprt za obiskovalce), ki se dviga nad osrednjim naseljem Brd, na mestu, kjer je že v 13. ali začetku 14. stoletja stal neutrjen dvor. Ustavili smo se tudi v čudovitem kraju Šmartno, obzidanem s petimi obrambnimi stolpi in se navduševali nad razgledom po vinorodnih gričih. V vasici je tudi največja cerkev v Brdih, znana po čudovitih treh marmornih oltarjih. Obiskali smo jo, se ohladili in malo odpočili. Nadaljevali smo do renesančne vile Vipolže, ki je svoj videz dobila po številnih prezidavah v baroku konec 19. oz. 20. st. Danes služi kot odlična kulisa in lokacija za številna praznovanja.
Nas izlet smo zaključili v odlični oštariji Žogica pod Solkanskima mostovoma. Pozno kosilo, oz. zgodnjo večejo na idiličnem zunanjem prostoru oštarije ob reki Soči so nam postregli mladi, hudomušno razpoloženi natakarji.
Še malo klepeta, nekaj fotografij za spomin in že smo se odpravile proti avtobusu, kjer nas je čakal voznik Robert.
Vodič Boštjan je poskrbel, da smo skozi ves dan imele “ure zgodovine in geografije”. Res veliko smo izvedele, malo pa tudi osvežile svoje spomine na zgodovino v šoli. Bil je zelo prijazen, iskal je vedno senco, nas dvakrat peljal v različni cerkvi, da smo se ohladile in razlago poslušale na hladnem.
Šofer Rober pa je skozi ves dan skrbel, da je bila temperatura v avtobusu prijetna, da nam ni bilo prevroče.
Lepo je sodelovati s takimi prijetnimi ljudmi, kot sta Boštjan in Robert. Hvala jima!
Meni, organizatorki izleta, je bilo v veselje in zadovoljstvo, da je organizacija v sodelovanju s Kompasom uspela.
Zadovoljni, nasmejani obrazi udeleženk so dodatno potrdilo, da je vredno organizirati izlete ali kakršna koli srečanja, saj smo si v teh “koronskih” omejitvah res željni druženja.
Vida Mamilovič
18 Photos