Petkovo jutro. Zaslišim budilko na mobitelu, to pomeni da je ura šest. Moje veke so še vedno tesno zaprte, samo še malo pomislim in še naprej ležim. Po petih minutah, se zvonjenje ponovi, a moje veke ostanejo zaprte. Ko pa četrtič zaslišim zvonec, se mi zazdi, da je prišel skrajni čas in je prebujanje potrebno. Potem pa klasična jutranje opravila z zajtrkom seveda in ob deset minut čez sedem se z nahrbtnikom in ležalno blazino odpravim od doma. Že ko me poboža hladen zrak so bile težave prebujanja odpravljene. Potem pa pot pod noge in se napotim na telovadbo v Ločno.
Sprehod čez Glavni trg je zelo prijeten, spust po Ulici talcev me pripelje med srednješolce. Srečam tudi dve prijetni znanki, s katerima izmenjam nekaj spodbudnih besed. Ko prispem v telovadnico vidim same znane, prijazne obraze. Izmenjamo si pozdrave. V telovadnici se najprej pri Vidi vpišem v evidenco. Več vpisov pomeni bolj pogosto udeležbo in to pomeni bolj prožen korak in veliko boljše počutje. Sledi priprava na vadbo. V telovadnici je kot v čebelnjaku. Vse si imamo veliko povedati čeprav smo bile še včeraj ob treh popoldne skupaj v restavraciji na Prepihu. Minilo je samo eno popoldne in noč in smo vse vesele da smo zopet skupaj.
Ko zaslišimo jasni in prijazni Vidin glas, utihnemo in pričnemo s telovadbo. V telovadnici je popoln mir. Nad nami plava glasen, razumljiv Vidin glas, ki nam daje natančna navodila kakšne vaje naj delamo in na kakšen način. Vsake toliko časa nas Vida pohvali, da dobro delamo. Ura, ki jo posvečamo sebi in svojemu telesu zelo hitro mine. Na svoji desni strani zaslišim glas sosede Jožice: »Pa smo uspeli.« Ja res smo. Občutek je božanski. Telo je razgibano, dejstvo, da sem naredila nekaj zase me napolni z dobro voljo. Ko pospravimo in se uredimo, se odpravimo v bližnjo kavarnico na kavo. Prijetni klepet dokončno zapolni petkovo jutro. Moramo se posloviti in vsaka odide po svojih opravkih.
Odhajam še vedno zadovoljna sama s sabo. To se mi odraža tudi na obrazu. Kljub temu, da se ne poznamo, me mimoidoči pozdravljajo, ker nasmeh nikoli ne zgreši svojega namena. Zopet grem peš domov in misli ubirajo svoja pota. Kar naenkrat pa se mi utrne misel: »Hej, saj bo zopet kmalu sreda.« Nasmehnem se in grem naprej.
Vera Grimšič
3 Photos