Članice Društva za osteoporozo Dolenjske smo se v soboto, 21. oktobra 2023, v zgodnjem sončno oblačnem jutru vse nasmejane podale v Zasavje, v Zagorje, da preživimo dan z Zagorjankami ter vsemi drugimi članicami iz šestnajstih društev, ki so se v Zagorje zgrinjale iz vse Slovenije.
Po ovinkasti poti skozi Bogenšperk nas je varno vozil Jaklič bus in njegov prekaljen šofer Janez, da smo lahko klepetale in povedale druga drugi, kar si pač prijateljice povedo. Ja, nismo samo članice Društva, v letih obstoja Društva so se stkala pristna prijateljstva, kar je srce in duša našega in tudi drugih društev po Sloveniji.
Brhke in lepo uniformirane Zagorjanke so nas pričakale s čajem in bezgovim žganjem, s pogačo in njihovim, vsem knapom poznanim »funštercem«, to je nekakšna omleta, ki jo danes imenujejo tudi knapovsko sonce. Pravo dobrodošlico pa nam je pred Športno dvorano pripravila njihova Pihalna godba Svea Zagorje, ki neprekinjeno igra že od leta 1861, ob 150-letnici obstoja so prejeli naziv naj godba Slovenije. Ko so zaigrali slovensko Golico, je vseh šeststo dvignjenih parov rok ploskalo, telesa so se pozibavala in ženska energija je kar kipela na plano.
Za nas je bila zadolžena domačinka Sonja, ki je povedala, da je rojena v rudarski družini, da je bil rudar njen oče, ded, stric in brat. Rudnik Zagorje ima namreč 250-letno zgodovino rudarjenja, proizvodnja se je zaključila leta 1994 in v vsem tem času so nakopali 36 milijonov ton rjavega premoga. Rudnik so potem zapirali devet let in leta 2004 so se rudarji s solzami v očeh še zadnjič spustili v jamo, nato pa rudnik za vedno zapustili.
Potem so nas pospremili v rumeno okrašeno dvorano, da so se naše oči ustavile na sončnicah – simbolom srečanje; organizacija je bila resnično brezhibna.
Goste je najprej pozdravila gostiteljica Cvetka Garantini, nato smo prisluhnile besedam predsednice Zveze društev bolnikov z osteoporozo Janje Rednjak, ki so mi v spominu ostale nekako takole: »Pomen srečanja je druženje. Zelo smo si različni, pestijo nas različne bolezni, dušo pa imamo enako in to je tisto, kar potrebujemo in kar velja!«
Župan Matjaž Švagan, ki mu Zagorjani že skoraj tri desetletja vedno znova zaupajo županski mandat, pa je v pozdravnem govoru povedal, da je več stoletno skupno bivanje v jami in izven nje je ljudi združilo, jim vtisnilo pečat pripadnosti, skupnosti in tako je še vedno, zato vsa društva dobro delujejo, so povezani in držijo skupaj.
Sledil je kulturni program, v katerem so nastopile Knapovske punce s škratkom Perkmandeljcem, Glasbena šola Zagorje in ženska vokalna skupina Iris, nato smo poslušale krajše predavanje s telovadbo in seveda druženje ob glasbi.
Za kulinarično razvajanje v obilici hrane in neomejenih količinah pijače je poskrbel Lojze Čop iz Hiše domačih okusov Pr Čop.
Ko je po kosilu zaigral ansambel Mladi Asi, smo se na plesišču tudi Dolenjke razgibale in dokazale, da premoremo toliko in še več energije, da se lahko spopadamo s tegobami svojih let, da smo se zmožne spopadati tudi z osteoporozo.
Čisto na koncu smo se sprehodile še mimo cerkve sv. Petra in Pavla, ki je simbol Zagorja, do v terase urejenega pokopališča in naprej vse do groba dr Janeza Drnovška, kamor je naša predsednica Milojka Gutman v imenu vseh nas položila veliko rumeno sončnico.
Prehitro je minilo in že smo v avtobusu in na poti domov. Zaprla sem oči, urejala vtise, prisluhnila, bilo je kot v mravljišču, čutila se je tista pristna povezanost. Ja, zagotovo je sestavni del zdravja tudi dobra družba in na koncu prijateljski objemi.
Hvala Milojki, Vidi in gotovo še kateri, da sem lahko doživela dan veselega, prisrčnega in razgibanega srečanja.
Besedilo: Marinka Miklič
Fotografije: Vida Mamilovič
