Po elektronski pošti sem 17. marca prejela vabilo za junijski izlet društva za osteoporozo od gospe Vide. Junij se mi je zdel še daleč, zdravje mi je nagajalo, tako da se o izletu nisem odločala. Ko pa sem se po nekaj tednih odločila, da bi se izleta udeležila, so bila vsa mesta že zasedena. Vida mi je svetovala, da me bo vpisala v čakalno vrsto.
Moja velika želja je bila, da bi obiskala grobnico zadnjega francoskega kralja. Burboni so v Franciji vladali med leti 1589 in 1793. Po Napoleonovem padcu leta 1814 se je vrnil na prestol Ludvik XVIII., ki je bila starejši brat Karla X., zadnjega francoskega kralja iz rodbine Burbonov. Karel X. je bil leta 1830 izgnan iz Francije. Leta 1836 je v Novi Gorici umrl in bil na lastno željo pokopan v kripti frančiškanskega samostana na Kostanjevici pri Novi Gorici.
Dne 26.04.2025 sem dobila elektronsko sporočilo naše Vide, z obvestilom, da se izleta lahko udeležim. Moja želja se je izpolnila.
Na dan izleta sem se zbudila v sončno in toplo jutro. Obetal se je lep dan. Zbrali smo se na avtobusni postaji pri Tušu in se ustavili še na postajališču v Ločni, tako da smo avtobus dokončno napolnili. Pričela se je naša vožnja proti Novi Gorici. Deležni smo bili pozdravnega govora naše Vide. Pozdravila nas je in nam zaželela lep izlet tudi naša predsednica Milojka Gutman. Naš avtobus se je najprej ustavil na počivališču Lom. Imeli smo 25 minutni postanek, ki pa smo ga porabili v glavnem za ogled toaletnih prostorov. Ob vrnitvi na avtobus nas je čakalo presenečenje. Kot vedno je za nas poskrbela naša Vida, pripravila nam je slanike in steklenico vode. Po prijetni vožnji smo prispeli v Novo Gorico, kjer nas je sprejela naša vodička gospa Evelin Bizjak. Obvestila nas je, da bomo najprej obiskali Kostanjevico. To je bilo pa res pisano na mojo kožo.
Z avtobusom smo se pripeljali na vrh griča in vstopili v cerkev Kostanjeviške Marije. Cerkev, frančiškanski samostan in celotno območje Kostanjevice ima status umetnostnega in kulturnega spomenika slovenskega naroda. V cerkvi nas je pozdravila gospa Mirjam Brecelj, duša Kostanjevice. Gospa je vir informacij in užitek se je predati njenemu pripovedovanju. Občudovala sem njeno znanje, njen spoštljiv odnos do slovenskega jezika in do Slovenije. Kako zelo pogrešam take ljudi v naši državi.
Najprej nam je predstavila cerkev, njene freske in vso zgodovino njenih obnov zaradi vojnih poškodb. Obrazložila nam je pomen nagrobnih plošč, pod katerimi so pokopani goriški plemenitaši. Opozorila nas je na Plečnikov krstilni kamen. Za Kostanjevico se uporablja tudi ime Petit Saint Denis. V Franciji so francoski kralji pokopani v Baziliki Saint Denis. Zadnji francoski kralj Karel X. pa je pokopan na Kostanjevici in od tod tudi ime mala Saint Denis.
Društvo ljubiteljev vrtnic Slovenje je v sodelovanju z občino Nova Gorica leta 2003 na samostanskem vrtu zasadilo obsežno zbirko burbonk, ki je ena najpopolnejših in največjih zbirk vrtnic iz skupine burbonk na svetu. Žal so vrtnice v tem času že odcvetele, malo vonja pa smo na zapoznelih cvetovih vseeno ujele.
Zelo zanimiv pa je Mirjamin nasvet: “Pravzaprav ni potreben obisk Pariza, saj v Saint Denisu ni vseh francoskih kraljev, v nasadu burbonk v Franciji pa ogled ni dovoljen. Torej imamo na Kostanjevici vse, tako kralja kot ogled vrtnic.”
Obvezno moram omeniti tudi Škrabčevo knjižnico v frančiškanskem samostanu. Knjižnica nosi ime po patru Stanislavu Škrabcu (1844-1918), ki velja za največjega slovenskega jezikoslovca v 19. stoletju. V knjižnici je več kot 26.500 knjig. Številne so neprecenljive. Posebno dragocenost predstavlja 32 prvotiskov.
Za Slovence je najbolj pomembna slovenska slovnica Adama Bohoriča z naslovom Zimske urice (1584) z njegovim podpisom. Po njegovi zaslugi smo Slovenci 9. na svetu, ki smo dobili svojo slovnico. S prevodom Dalmatinove biblije pa smo Slovenci 14. na svetu, ki smo imeli sveto pismo v svojem jeziku.
Na vse to smo lahko veliko več kot pa samo ponosni. Poraja se mi vprašanje, kam pa danes plujemo z vsemi popačenkami vseh mogočih jezikov, ki jih vtikamo v našo lepo slovenščino. Kostanjevica je na mene naredila mogočen vtis, a vendar je nemogoče, da bi vse zajela in opisala.
Naš izlet se je nadaljeval z ogledom stare Gorice. Evelin nas je zelo uspešno sprehodila po mestu in nam razlagala mestne zanimivosti. Mene pa je zelo motilo, ker skoraj nisem videla dvojnih poimenovanj. Italijanom, se to gotovo zdi nepomembno, Slovenci pa to dosledno upoštevamo. To je bila grenka kaplja v sladko Kostanjeviško kupo.
Ob vrnitvi v Novo Gorico smo si ogledali novo železniško postajo, ki nas je pripeljala do trga Evrope. Na trgu smo z enim korakom stali v dveh državah.
Pot nas je potem peljala na ogled Solkanskega mostu z največjim lokom na svetu in z najlepšo smaragdno zeleno Sočo pod njim. Sama jo rada poimenujem Gregorčičeva Soča.
Morali smo poskrbeti tudi za telesno ugodje. Podali smo se v Kromberk, primestno naselje Nove Gorice in se v restavraciji Magmax ustavili na kosilu.
Po kosilu smo se vrnili v Novo Gorico. Ogledali smo si posnetek letala Edvarda Rusjana in njemu posvečen spomenik Ikarus. Ogledali smo si tudi maketo bodočega mesta kot si je to zamislil slovenski arhitekt Edvard Ravnikar. Po kratki vožnji smo prispeli v Rafutski park na Pristavi pri Novi Gorici. Sprehodili smo se med dragocenimi drevesnimi velikani in eksotičnimi rastlinami. Prispeli smo tudi do v neorientalskem slogu zgrajene vile Rafut, delo arhitekta Antona Laščaka. Park, kot izjemen primer vrtno arhitekturne dediščine, razkriva bogato dediščino Goriške.
S tem zadnjim ogledom smo zaključil naše potepanje po Novi Gorici. Poslovili smo se od naše prijazne in odlične vodičke Eveline Bizjak in se odpeljali proti Novemu mestu.
Kaj naj napišem za konec? Videli smo presenetljivo veliko, nad vsemi mojimi pričakovanji. Spoznali smo naše zavedno slovensko obmejno mesto, ki v človeku vzbudi ponos na to, da smo Slovenci. Velika zahvala gre naši Vidi, da je organizirala tako lep in zanimiv izlet.
Naš izlet se je zaključil, vtisi pa bodo za vedno ostali.
Vera Grimšič
38 Photos