V zgodnje sobotno jutro smo se vedre in nasmejane članice Društva za osteoporozo Dolenjske podale na Koroško, v naročje kralja Matjaža, spečega v votlini na gori Peci, da v Slovenj Gradcu obeležimo Svetovni dan osteoporoze.
Že v prvih minutah našega potovanja, ko smo se prepustile varnemu volanu šoferja Borisa, je v avtobusu zavladalo posebno vzdušje, iskren klepet prijateljic, ki so vezi med sabo stkale prav v društvu, je spominjal na brenčanje čebel, in tista klepetavost je ponehala šele, ko so se v daljavi začeli kazati obrisi Pece in Uršlje gore.
Umolknile smo, ko nam je naša Ria s svojim mehkim glasom govorila o krajih, kjer je preživela otroštvo in mladost. Tako in s toliko topline v glasu lahko te kraje opiše le rojena Korošica.
In – kot bi mignil, smo bile v Mežici. Pričakal nas je podžupan občine Mežica Miro Petek, nam na kratko predstavil občino, nato pa nas prepustil energičnim in prijaznim koroškim osteoporozovkam. Za dobrodošlico so nas obdarile s hlebčki kruha, prepustile smo se njihovemu vodenju, da je ob melodiji koroškega narečja dopoldan minil v trenutku.
Najprej so nas popeljale v Čebelarski muzej v nekdanji Gutenbergerjev mlin v samem centru Mežice. Tam sta nas pričakala prijazno dekle z medenimi izdelki in enako prijazen čebelar, ki nas je popeljal v zgodovino koroškega čebelarjenja. Razstava »čevnic«, kot mehka govorica Korošcev imenuje panjske končnice, in napisi na njih so nam pričarali pogled na svet in ustvarjalno moč podeželskega prebivalstva na tem področju.
Postale smo na Mestnem trgu pred spomenikom rudarske družine, ki obiskovalce opominja na večstoletno rudarsko tradicijo kraja in se sprehodile skozi spominski park z grobnico NOB in historično pokopališko kapelo in nehote so nam misli ušle na naše novomeško ločensko pokopališče, za katerega so nam že pred desetletji obljubljali, da ga bodo preselili in zelenico podobno uredili.
Posebnost kraja je leta 1926 zgrajena stavba Osnovne šole Mežica, ki je bila takrat največja in najbolj mogočna šolska stavba na slovenskem narodnostnem ozemlju, zato predstavlja danes zgodovinsko, arhitekturno in kulturno dediščino kraja. Kot je povedala Barbara, so šolo obiskovali pomembni ljudje, sama pa vam želim omeniti tudi mojega prijatelja, pisatelja naših let, Rudija Mlinarja, člana DSP, ki zdaj piše že svoj šestnajsti roman, tokrat o odprtem srcu, o redkobesedni modrosti, o dobrodušni gostoljubnosti Korošcev.
Pred obnovljenim Narodnim domom s spomenikom NOB (arh. Jože Plečnik in Jaroslav Černigoj), ter alejo zaslužnih – doprsnima kipoma narodnega heroja Franca Pasterka Lenarta in pesnika Hermana Vogla – smo se nastavljale sončnim žarkom ter za trenutek s pogledom obvisele na marmorni plošči, ki spominja na srečanje mežiških prebivalcev s Prvim koroškim bataljonom.
Svinčeno in cinkovo rudo so v mežiški dolini kopali že Rimljani, prvi pisni viri o izkoriščanju so iz leta 1665. Do leta 1994, ko so rudnik zaprli, so rudarji nakopali 19 milijonov ton rude in izkopali več kot 1000 km rovov. Najdaljši in najpomembnejši je Glančnikov rov, pred katerim sta nas pričakala prijazna vodnica, poleg nje pa še prijaznejši pravi knap v knapovski uniformi. V Rudarskem muzeju sta nam pričarala podzemlje gore Pece, popeljala v svet mineralov prelepih kristalnih oblik, ki so se rudarjem lesketali iz razpok in jim popestrili vsakdanjik. Spoznale smo značilno knapovsko stanovanje, obudile legendo o Sveti Barbari in zakaj ima knapovska uniforma 28 gumbov. Zvedele smo, kaj pomeni skok čez kožo in kako jo lahko Perkmandeljc zagode rudarjem. Pred muzejem smo si zaželele gasilske fotografije, a glej ga škrata, fotoaparat je padel na tla in se raztreščil na več kosov, gotovo jo je tisti Perkmandeljc zagodel tudi nam.
S tem je bilo dopoldanskega izobraževanja konec, čakala nas je obilna malica in druženje z domačinkami, prav všeč mi je bilo, da se je več njih družilo z nami; Ida, Barbara, no, vseh imen si nisem zapomnila, bile so resnično prijetne gostiteljice.
Glavni del in program srečanja ob Svetovnem dnevu osteoporoze se je pričel ob 13. uri v Športni dvorani Slovenj Gradec. Za omizje so nas sicer malo bolj »nagužvali«, a naše dobre volje to ni motilo. Prisluhnile smo besedam ministrice za zdravje Milojke Kolar Celarc, naši predsednici Duši Hlade Zore, obema podžupanoma gostiteljskih občin, ki nista pozabila povedati, da je njihova najbližja avtocesta 20 km stran, a je žal v Avstriji; do slovenske avtoceste pa imajo Korošci po razruvanih cestah skoraj 70 km, zato njihove ženske nimajo celulita, so v šali povedali. Prisluhnile smo predavanju zdravnice o novi organizaciji zdravstva, nato pa zaploskale naši Milojki in vsem predsednicam vseh društev iz vse Slovenije.
A aplavz je zagotovo veljal tudi vsem nam, bilo nas je blizu 900 iz vse Slovenije. Dvorano smo napolnile z energijo, ki jo premorejo le vitalne upokojenke, take, ki smo se sposobne spopadati tudi s tegobami naših let. Ko je po kosilu zaigral ansambel Rosa, sta naši Ana in Vida dokazali, da smo Dolenjke pri samem vrhu energije. A pri vseh omizjih je bilo čutiti tisti žar v očeh, ki brez besed govori o povezanosti, o uživanju zrelih let, o veselju druženja. Govori o dragoceni solidarnosti, o tem, da si znamo pomagati, da poskrbimo za izgubljene jakne, se znamo spopasti s pokvarjeno prebavo in zobobolom, skratka, da smo se zmožne spopadati tudi z osteoporozo.
Pravijo, da si po vsakem doživetem dnevu čisto malo drugačen, lepa doživetja nas zaznamujejo, se ugnezdijo v človeka, ostanejo v njegovi duši kot nek praspomin, ki ga za vedno nosiš s sabo. Svetovni dan osteoporoze v Slovenj Gradcu leta 2017 se je zagotovo vklesal vame.
Hvala Milojki, Vidi, a gotovo še kateri, za tako dobro izpeljan izlet in nasvidenje naslednje leto v Kranju.
Marinka Marija Miklič
Fotografije: Vida Mamilovič