“Tri bi grade preskočila…”

Iz Novega mesta preko Gorjancev v Belo krajino, ponedeljek 13. 05. 2019

V deževnem majskem jutru, pospremljene z ledenimi možmi, smo se vedre in nasmejane članice Društva za osteoporozo Dolenjske podale v deželo belih brez, da v Rosalnicah v Hiši dobrega kruha okusimo domače dobrote in se v Radovici posedemo v stare šolske klopi Osnovne šole Brihtna glava.

Klepetave in veselo razpoložene ter v varnih rokah šoferja Mirana, smo se popeljale preko Gorjancev na sončno stran, v Belo krajino. A na ta ponedeljkov dan sonca ni bilo na spregled, kar pa ni pokvarilo potovalnega razpoloženja, in že smo bile v Rosalnicah pri Metliki pred Hišo dobrega kruha, ki se nahaja v neposredni bližini reke Kolpe in nedaleč od Žumberaka in hrvaške meje.

Na dvorišču nas je pričakala karizmatična Mojca Kramarič in nas povabila v prekrasno kamnito – leseno zgradbo, ki poleg udobja nudi tudi pravo pašo za oči, vonj pravkar pečenega kruha pa zagotovo obudi marsikatere nostalgične spomine.

Po toplem čaju, malici in kozarčku rdečega, nam je Mojca predstavila program Šole peke kruha – od zrna do kruha, ki je namenjena predvsem osnovnošolcem, ki prvič zamesijo kruh in svoj kruh tudi prvič sami spečejo v krušni peči. Tako otrokom predstavi kruh, ki je že tisočletja ljudem osnovno živilo. A le dosledno upoštevanje recepta pač ni dovolj za dober kruh. »Kruh naredi roka, ne moka!« so vedele že naše babice in še vedno je tako.

Za nas je Mojca pripravila prikaz peke belokranjske pogače, pravzaprav bi lahko rekli, da je bila to neke vrste delavnica peke. Medtem ko smo čakale, da je testo naraslo, pa nam je v svojem prvinskem in avtentičnem stilu razlagala svojo življensko zgodbo in zgodbo svoje družine in dejansko pri tem ves čas izžarevala ljubezen do svojega poklica in dela, za katerega meni, da je njena življenska priložnost.

Potem je našo pogačo vzela iz peči, pokušale in okušale smo jo in ugotovile smo, da smo tudi me v bistvu dobre v peki pogače. Razdelila nam je recepte zanjo, pred odhodom pa smo v njeni pekarni nabavile še pecivo in druge domače dobrote.

A morale smo naprej. V šolo Brihtna glava!

Osnovna šola Brihtna glava v Radovica pri Metliki je že sedmo leto turistična zanimivost za odrasle in otroke. Odrasli na duhovit način obujajo svoja otroška šolska leta, osnovnošolci in srednješolci vseh starosti pa z obiskom pouka v šoli Brihtna glava spoznajo, kako so se nekoč šolali njihovi dedki in babice. Učna ura je prilagojena tudi za zaključene družbe, za družinske izlete, za domače in tuje turiste, saj so učno uro pripravljeni uprizoriti tudi v hrvaškem, nemškem in angleškem jeziku.

Idejo za šolo je dal upokojeni ravnatelj in znani metliški humorist Toni Gašperšič. Sedanji »ravnatelj« šole Brihtna glava, Andrej Bajuk, je zbral več kot 60 let staro šolsko opremo in rekvizite. Eno učilnico v radoviški osnovni šoli, ki je s poukom prenehala leta 1976, je opremil s starimi klopmi, stoli, črnilniki, starinsko tablo in kredo, zemljevidi, slikami … Tudi tovarišica učiteljica je prav taka kot nekoč, s šibo v roki, neposlušne učence pa čaka kazen – klečanje na koruzi.

Ob prihodu nas je pred šolo pričakala velikanska stara lipa ter tovarišica učiteljica in nas popeljala v razred in v šolsko leto 1950. Marljive učenke smo se tako kot nekoč, poslušno, mirno in brez ropotanja posedle v klopi in pouk se je pričel. Skozi utrjevanje snovi, ponavljanje in spraševanje nam je tovarišica učiteljica Tatjana na lahkoten in duhovit način predstavila kulturno in naravno dediščino Bele krajine in njene posebnosti. Pouk je speljala vrhunsko, a zagotovo ji brez takih dobrih učenk to ne bi uspelo, saj smo sodelovale, kot da gre zares, pa čeprav smo v letih, ko smo brez očal malo nebogljene.

Tista tabla in kreda je bila vsem učenkam znana in domača. Tako je Radojka na tablo narisala brezo – po belih brezah je dobila Bela krajina ime. Zdenka je kot kulinarično posebnost narisala pogačo in razložila sedem črt na njej. Ljubica je risala Kolpo z ribami, ki so na slovenski strani velike, prijazne in sploh evropske. Tončka, Belokranjka, ki je pred desetletji sama hodila v šolo na Radovico, je narisala steklenico in vino v njej, ki je obvezno metliška črnina in »bohnedaj«, da bi kdo v Beli krajini omenil ali celo pil cviček. Anica je raziskovala belokranjsko narodno nošo, no, precej je bila radovedna, kaj skriva mladenič pod pasom, da je razred napolnil bučen smeh. Ana je na pamet zrecitirala 14 kitic dolgo Župančičevo pesem Ciciban in čebelica. Slavi je odgovarjala na vprašanja o živi, snovni in nesnovni kulturni dediščini Bele krajine, Marinka pa je prebrala pesem, ki jo po belokranjskem običaju pojejo ob praznovanju pomladi – Jurjevanju.

Ko je Milojka zaigrala za gudalo, in ko je tovarišica Tatjana predala Vidi dirigentsko palico, je po vsej učilnici ubrano odmevalo Lepa Anka kolo vodi

Vse učenke smo na koncu prejele spričevalo, v katerem so bili ocenjeni le trije predmeti in sicer Poznavanje dediščine Bele krajine, Poznavanje pijače in jedače in seveda Vedenje. No, glede vedenja je treba spomniti, da prav tihe nismo bile, saj smo se po zaslugi tovarišice učiteljice ves čas hahljale in celo na glas smejale; svoje učne metode je namreč uporabljala na tako izviren način, da smeha enostavno ni bilo mogoče ukrotiti. A vendar je ostala koruza kljub frači, ki jo je učiteljica našla pri Kaji, nedotaknjena, le »mama naj pride v šolo in potrka s polenom«. Vse učenke smo razred izdelale, kar pomeni, da smo osvojile znanje o Beli krajini.

Prehitro je minila šolska ura, prehitro je minil izlet v Belo krajino. A nasvidenje v Kranjski gori! Se že veselimo!

Hvala Milojki za vsebinsko organizacijo izleta in Vidi za tehnični del. Hvala vsem vam, drage osteoporozovke, ki ste pomagale narediti malo drugačen in kljub vremenu toplo doživet in nepozaben dan. Hvala Beli krajini!

»Podeli Bog vam kruha belega, vsi lica bodite veselega.
Mi zdaj moramo drugam – hvala, hvala vam!«
(Na Jurjevo, narodna)

Marinka Marija Miklič

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

1 + fourteen =