Bilo je megleno sredino jutro 11. oktobra, ko se nas je 20 članic društva po jutranji telovadbi odpravilo na pohod, ki ga je vodila Alenka. Odpeljale smo se v Stopiče, namenile smo se opraviti prvi del Paradeiserjeve poti. Že med potjo se je megla razkadila in pozdravilo nas je toplo jesensko sonce.
Paradeiserjevo pot so začrtali člani Turističnega društva Stopiče v spomin na grofa Janeza Lavrencija Paradeiserja, lastnika gradu Ruperč vrh. Ko je bil v bojih s Turki v življenjski nevarnosti, se je zaobljubil, da bo v Stopičah zgradil cerkev. Po srečni vrnitvi je na prostoru, kjer je bila kapelica, zgradil cerkev, z bogatim baročnim oltarjem. Cerkev je bila dograjena 1767. leta, torej pred 250 leti.
Po kratkem uvodnem nagovoru smo krenile na pot. Prvi postanek smo imele na pobočju Golišča, hribu nad Stopičami, kjer smo si ogledale arheološko področje na Verdunu. Izkopanih in raziskanih je bilo 264 grobov. Izkopani predmeti izhajajo iz zgodnjerimskega obdobja, ko so bili še vedno prisotni Kelti. Po dveh vzponih smo med vinogradi pri Velikem Orehku občudovale razgled po Dolenjski. Iz nahrbtnikov smo izvlekle malico in se malo okrepčale, nato pa nadaljevale pot, ki nas je vodila med polji in travniki proti Malim Šicam. Na desni nas je spremljal pogled proti Trški gori, Novemu mestu, pred nami pogled na Mehovo, z leve pa so svetile hiše v vaseh Mali Orehek, Brezovica in Zajčji vrh, nad njimi pa mogočni Gorjanci. Med prijetnim klepetom nas je grelo toplo sonce in kar hitro smo prišle do Zelenega dola, kjer je poligon za dirke radijsko vodenih modelov formule 1. Še kratek sprehod skozi gozd in vzpon v vas Plemberk. Od tu smo že videle Stopiče in kmalu smo prišle na izhodišče. Prav nič utrujene smo v dveh urah prehodile dobrih 7 kilometrov. Na poti proti domu, smo se ustavile v Črmošnjicah v gostišču, si privoščile kavico, s katero nas je počastila Marija, ki je letos postala polnopravna članica nas, upokojenk.
Tudi drugi del Paradeiserjeve poti bomo gotovo prehodile, saj uživamo v naravi in dobri družbi.
Alenka Baudaš