Za nami je najlepši mesec koledarskega leta – mesec maj – z njim pa tudi naša spomladanska telovadba. Pred odhodom na poletne počitnice smo se v začetku junija še enkrat zbrale članice društva (telovadke in tudi članice, ki telovadbe ne obiskujejo) in se z avtobusom odpeljale na »končni izlet«, kot ga rade imenujemo. Letos nismo izbirale lokacije v naši prelepi deželi, ampak smo »pokukale« malo dlje, preko meje, v Hrvaško Zagorje.
Zjutraj nas je pozdravilo lepo vreme, na zbornem mestu nasmejani obrazi udeleženk, prijazen voznik avtobusa Andrej in seveda organizatorka izleta Vida, ki je preverila ali je pred odhodom vse OK. A glej ga zlomka, ena udeleženka je manjkala in žal smo se opeljale brez nje.
Skrbi, ki jih je imela Vida zaradi morebitne gneče na mejnem prehodu, so se kmalu izkazale za odveč, kajti gneče ni bilo in prehod je potekal brez izgube časa.
Prva »postaja« je bila dvorec TRAKOŠČAN. Na parkirnem prostoru pod gradom smo se najprej malo okrepčale (»pocrkljale« s pecivom, borovničkami in vodo), nato pa se po pešpoti povzpele proti gradu.
V velikih sobanah, kjer so razstavljeni predmeti, pohištvo , porteti, orožje idr., vse od 13. st. naprej, ko je bil grad zgrajen, smo lahko »podoživeli«, kako je v njem potekalo življenje grajske gospode. Lastniki so se skozi stoletja menjavali vse do 19. stoletja. Leta 1944 je bil grad nacionaliziran, od leta 1954 pa v njem postavljen muzej.
Na terasi pod čudovitim »dvorcem« Trakoščan smo posedele ob kavici in klepetu, se malo odpočile in nato nadaljevale potovanje z avtobusom proti Krapini. Ker je bila ura ravno »pravšnja« za kosilo, smo si v restavraciji, v neposredni bližini Muzeja krapinskih neandertalcev, privoščile pravo zagorsko pojedino (zagorska juha, mlinci s svinjsko pečenko, solata in zagorski štruklji).
Ob dogovorjenem terminu smo prispele v muzej. Več kot uro in pol smo si ogledovale znamenitosti, dobile slikovit multimedijski vpogled v zgodovinski razvoj človeka ter v življenje neandertalca pred 130 tisoč leti, pri čemer je starost najdb tudi znanstveno dokazana. Po koncu muzejskega ogleda je sledil še sprehod po hribovitem pobočju, kjer so tisočletja nazaj bivakirali »krapinski« praljudje. Enkratno doživetje.
Po programu nas je čakal le še obisk Kumrovca in ogled Titove rojstne hiše in »etna sela«. Na ogledu smo se v mislih vračale v čas našega otroštva in mladosti, ko smo živeli v drugi državi in drugačni ureditvi. »Spomini, spomini, kako je včasih bilo lepo« je bilo slišati med kolegicami…
Ja, ura se je bližala večeru in morale smo se odpraviti na avtobus, ki nas je popeljal proti domu.
Veselo »čebljanje« razpoloženih udeleženk na avtobusu je zamenjala pesem, venček domačih, narodnih pesmic.
»Bilo je lepo, bilo je enkratno« je bilo slišati na avtobusu, predsednica Milojka, ki je tudi bila z nami, je dobro organizacijo izleta še javno pohvalila. Bučni »aplavz« zadovoljnih izletnic je vse skupaj potrdil. Ni lepše nagrade za organizatorja!
Vida Mamilovič
